Iz zgodovine domačega kraja

V 1. svetovni vojni v času 6. soške ofenzive, avgusta 1916, je italijanska vojska s topovi obstreljevala naše vasi. Po ukazu avstro-ogrske oblasti so prebivalci skoraj v celoti odšli v begunstvo. V časopisu Slovenec, z dne 31.10.1917, je bilo zapisano, da je Šempas prazen, hiše razbite od granat, brez vrat in oken. Zadnja granata je padla na Šempas 27.10.1917 ob 15. uri popoldne. Cesta proti Gorici je bila polna kotanj, ki so jih naredile granate. Ob njej so bile maskirane žične ovire, ki so predstavljale avstrijsko drugo rezervno bojno črto. Begunci so se razkropili po vsej Sloveniji, nekaj jih je bilo tudi v Trautmannsdorfu v Litvi. Oktobra 1916 in januarja 1917 je županstvo iz Šempasa delalo na Poljanski cesti v Ljubljani. Pozivalo je begunce, naj se javijo tisti, ki želijo domov obrezovat trte. Na začetku 1918. leta so se begunci začeli vračati; vrnil se je župni urad s Gola; v marcu je začela delati pošta. 

Med obema vojnama so se domačini zbirali na Vitovskem hribu in prepevali slovenske pesmi. Vključevali so se v protiitalijansko tajno svobodoljubno organizacijo TIGR, v času 2. svetovne vojne pa v odporniško partizansko gibanje, še posebno po prihodu partizanoporusenv pod vodstvom domačina iz Ozeljana Mileta Špacapana – Igorja na Vitovlje in na Vodice 1942. leta, ko so se že začele prve partizanske akcije. Vzporedno s tem se je po vaseh razvijala organizacija OF. Avgusta 1942 je bil na Vodicah ustanovljen I. primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča. Z naraščanjem odpora je naraščal tudi okupatorjev pritisk. Italijani so postavili karabinjerske postaje skoraj v vsako vas, moške so prisilno mobilizirali, pobijali talce, mnoge internirali v taborišča in zapore.

(Skupno 274 obiskov, današnjih obiskov 1)