Iz zgodovine domačega kraja

Ob koncu septembra 1943. leta so Italijane zamenjali Nemci. Teror se je stopnjeval še posebno 1945. leta, ko so se jim pridružili Kozaki in četniki. Na začetku maja se je v našem kraju vojna končala.
Prebivalstvo Šempasa, Ozeljana, Oseka in Vitovelj se je že od nekdaj ukvarjalo s poljedelstvom, vinogradništvom, sadjarstvom in živinorejo, pa tudi z obrtjo. Največ je bilo zidarjev. Kraj je slovel po številnih mlinih in žagah, po Napoleonovi cesti so vozili v dolino oglje in les. Zaradi težkih življenjskih razmer se je veliko prebivalcev izselilo, posebno v 1. polovici 20. stoletja. Iz Šempasa pa izhajata tudi znani botanik Franc Krašan (1840-1907) ter Venčeslav Bele, pripovednik in politik (umrl 1938. leta).

Že pred 1. svetovno vojno so ponekod uredili vodna zajetja z javnimi napajališči in pipami. Elektrifikacija se je začela pred drugo svetovno vojno. 1938. leta je bila asfaltirana glavna cesta.

Po 2. svetovni vojni so se z razvojem industrije odprle nove možnosti. Številni prebivalci so se zaposlovali v Kromberku, Šempetru in Novi Gorici. Kmečko-delavske vasi so se čedalje bolj razvijale in posodabljale, v vaških jedrih pa so se ohranjale stare arhitektonske značilnosti. Šempas slovi po vaških gasah, portonih in podhodih skozi hiše iz ene ulice v drugo. Danes se po vaseh razvija raznovrstna obrt, trgovina, turizem in druge storitvene dejavnosti.

Nadja Kodrič

(Skupno 274 obiskov, današnjih obiskov 1)